"Kar sodim, bo sodilo meni, kar obsodim, bom nekoč postal." (D.N.W.)

Ljudje smo nagnjeni k sodbam.
Ves čas okoliščine, dogodke, stvari, ljudi primerjamo s svojim sistemom vrednot, kritiziramo in izrekamo sodbe.
Z njimi branimo svoja prepričanja.
Z njimi varujemo tisto, kar smo na osnovi lastnih vrednostnih sistemov označili kot pravilno, sprejemljivo, dopustno in zavračamo vse, kar ne sodi v našo sliko.

A tukaj se hitro ujamemo v zanke pasti, iz katerih se je težko izviti.

"Prav" in "narobe" ne obstajata.
Vse je zgolj naša lastna interpretacija sveta.
Nekaj lahko dojemamo kot narobe, zavržno, a se v nekem drugem trenutku znajdemo pred izzivom, ki bo omajal naša stališča.

Zakaj življenje deluje na tak način?

Življenje nas uči sprejemanja, povezovanja, razumevanja, vključevanja.
Sodbe razdvajajo.

V vseh nas se izmenjujeta oba pola "dobro" in "slabo", svetloba in tema, zavržno in sprejemljivo.
Kateri od njiju bo vzklil in prevladal, je odvisno od naših odločitev.
Življenje živimo skozi lastna doživljanja, opazujemo ga skozi svoje oči. 
In ne razumemo zornega kota nekoga drugega.
Zato nimamo širše slike.

Ko nekaj obsodimo kot nesprejemljivo in zavržno, nas življenje povabi, da obujemo čevlje obsojenega.
Da razumemo stališče tistega, kar smo obsodili.

Ko na primer obsodimo starše, se znajdemo v situaciji, ko svet uzremo skozi njihove oči, da lahko razumemo njihova ravnanja, doživljanja, odločitve, razmišljanja.

Potujemo skozi vse, kar obsojamo, kajti šele izkustvo rodi spoznanje, ki lahko vodi v opustitev sodb.
Zato je smiselno izogibanje sodbam.
Njihovo opuščanje.
Biti zgolj priča in ne "sodnik".
Opazovanje namesto obsojanja.

Tudi zablode, neprimerne odločitve, zavržna ravnanja, nesprejemljiva vedenja so koraki, ki so potrebni na poti spoznavanja, kdo smo, in predvsem, kdo nismo.
Potrebna je tema, da razumemo svetlobo. 

Poti do Sebe ne moremo zgrešiti.

Tudi sodbe nas bodo pripeljale do Bistva obstoja.
A brez njih je iskanje svobodnejše in mnogo manj naporno.