"Posesal me je vrtinec iz Neba, da sem predrla čas in padla v večnost"
(Manca Košir)

Ko enkrat stopiš na pot iskanja Sebe, ni več poti nazaj...
Vedno znova si očaran nad vsem, kar lepega, globokega, navdihujočega lahko ponudijo novi koraki.
Življenje, ki si ga poznal prej, zbledi pod podobami novih zaznav, ki ponujajo toliko več barvitosti in živosti obstoja. 
Nekoč razumeš, da nisi žrtev, da si Kreator in da lahko neomejeno ustvarjaš svoje umetnine z vso paleto barv, ki jih življenje lahko ponudi.
Domišljija nima meja in neskončna ustvarjalnost v tebi lahko stke tapiserijo najbolj čudovitih podob in barvnih odtenkov. 
Vse je lahko tako, kot si zamisliš. 
In vse je lahko popolno.
Mogoče se zaveš, da se nahajaš ravno na nasprotnem bregu kot prej in da je tvojo temo izpodrinila svetloba, ki ti nudi nasprotje slike, ki je v tvoji podobi živela v preteklosti. 
Razumeš, da si lahko druga oseba, ko se za to resnično odločiš.
In da je tvoje življenje v tvojih rokah, zato bi bilo škoda zamuditi priložnost ustvarjanja najlepše umetnine svoje zgodbe.

Pot iskanja Sebe je zelo lepa pot...


A mogoče nekoč naletiš na zid tudi ob vseh teh podobah popolnosti...
Mogoče se nekoč vprašaš, če je to res vse, kar lahko zaznaš, dojameš, razumeš...


Če se redno potapljaš v tišino, se v predanosti tvojega početja lahko zgodi več, kot si lahko predstavljaš.
V bistvu si ne moreš predstavljati, ker se v trenutku, ko se zgodi tisto, kar bo opisano v nadaljevanju, ne zgodi več "tebi" - zgodi se, ko se "ti" umakneš...


Skušaj si zamisliti, kako izgleda življenje, ko se nekje v notranjosti pojavi glas, ki ni tvoj, a je slišen znotraj tebe: "Umakni se, da ti pokažem, kako se to dela..."

In potem sledijo izkušnje, ki jih lahko označiš kot "nore", a so hkrati nekaj najlepšega, kar lahko doživiš...

Nekaj v trenutku prevzame krmilo nad tabo, a v bistvu se tako samo zdi - v resnici se samo umakne tisto v tebi, kar neprestano tolmači, razlaga, prevaja, se vmešava, sodi, filozofira...
Naenkrat v notranjosti nastane neskončna Tišina.
Tišina, ki je tišja od vsega prej pojmovanega kot tišina.
Misli popolnoma utihnejo.

Kako se takrat zaznava svet?

Precej drugače.

V notranjosti se rodi neskončen Mir, Izpolnjenost, Blaženost, Ljubezen, ki ne izključuje ničesar in nikogar več.
Življenje postane lahkotno, igrivo, barvito.

Ko se pojavijo notranji vzgibi, se določena izkušnja zgodi, in če vzgibov ni, se ne zgodi, kar obarva bivanje s popolno nepredvidljivostjo.
A ta nepredvidljivost ne predstavlja nikakršnega izziva v notranjem zavedanju.

Predstavlja Svobodo.

Življenje postane popolnoma nepredvidljiva, naključna izkušnja popolne Svobode.
A taka je narava svobode, zato so vsi pridevniki odveč.

Ničesar več ne sodiš, saj se zavedaš, da si del vsega, kar je, in so vse sodbe popolnoma odveč.

Ljubezen, ki je občutena v notranjosti, se ne da primerjati z nobenim prej poznanim čustvom, ki naj bi pripadalo temu pojmu.
To je Ljubezen, ki presega vse.
Vse vključuje, vse sprejema, vse razume.
Razumeš, da je Ljubezen svobodna.
Dojameš, da je Ljubezen Svoboda.

Čuti so tako zelo izostreni, da vidiš, slišiš, občutiš, zaznavaš stvari, ki jih prej nisi.

Vse razumeš.
V tebi ni več vprašanj.
Zgolj dojemanje.
Razumevanje.
Živost.
Svoboda.

Tvoje življenje ni več tvoje življenje, ker "jaz" postane tako neotipljiv, da bi težko opredelil, kdo izkuša to življenje. 
Življenje se zgolj dogaja skozi tebe.
In nič več v tebi ga ne moti.
Ker ni več "tebe".
Ker je samo še Zavest, Življenje, Zavedanje celotne slike.


In če se po vsem tem zavedanju neubesedljive presežnosti ponovno vrneš v zaznavo "jaza"...
če se spet povrneš v "človeško stanje",...
če se prebudiš iz Resničnosti nazaj v svoje prejšnje "sanje",...
si za vedno spremenjen.

Ne hrepeniš več po svetu, ki si ga poznal prej.
Želiš se samo "vrniti" v Resničnost in v njej za vedno ostati.

A zdaj hkrati tudi razumeš, da Resničnosti nisi nikoli zapustil...
Nikamor se ni treba vrniti, da bi dosegel Svobodo in Budnost, ki si ju izkusil.
Dojemaš, da si vedno bil, in vedno boš del širše slike.
In te slike ne upravljaš ti, čeprav se ti ves čas tako dozdeva, saj motilci v tebi, ves čas spretno ovirajo "neposreden priklop" na frekvenco Življenja...

Da bi jo ponovno zaznal in se z njo uglasil, moraš zgolj utišati tisto, kar tolmači svet v tebi...
in prisluhniti Tišini,...
skozi katero ti govori, te vodi in te navdihuje Večnost...

Vedno si Doma.