Ločnice med nami in svetom so zgolj navidezne...

Del celote smo, a se doživljamo kot ločeni od nje.

Zgrajeni smo iz istih gradnikov.

Če bi si svet lahko ogledali skozi najmanjše delce, bi kmalu dojeli, da ločnice ne obstajajo, in da je vse povezano.

Da je na globljih nivojih vse energija.
Da je na najglobljem nivoju vse Zavest...


Zakaj potem navidezna ločenost?


Doživljanje sebe je možno samo skozi individualno izkušnjo. 

Samo ločenost nas lahko spet popelje do zavedanja, da smo del vsega, kar je. 

Skozi lastno prepoznavo lahko dojamemo, kaj smo, in kaj nismo in to zavedanje omogoči preskok od tega, kar nismo, nazaj k temu, kar smo.


Zato ločenost.


Da nekoč dojamemo, da smo zgolj narisana krožnica v pesku, ki jo ločnica "jaza" le navidezno ločuje od ostalega peska.

A enkrat se "jaz" spet razblini in ostane le celota.


Tako razumevanje življenja zdravi rane in rojeva delovanje v skupno dobro.
Rojeva zavedanje, da vse, kar delamo drugim, delamo tudi sebi.
Rojeva željo, da ne ranimo več.
Rojeva sočutje in ljubezen do vsega in vseh okrog sebe.

In rojeva svet, ki sije v drugačnih barvah.