Ponastavitev na nebu, ki opušča staro in prižiga novo

Pojavi v vesolju vplivajo na pojave ne Zemlji.
Ljudje smo v svoji odtujenosti od naravnih ciklov in ritmov izgubili svoj notranji kompas, ki nas povezuje z naravo in univerzumom.
In zatrli svojo sposobnost zaznavanja povezanosti s pojavi na nebu.
Prenehali smo verjeti v njihov vpliv na nas.

A vesolje ne potrebuje našega verjetja.
Pojavi v njem se dogajajo.
In ker makro vpliva na mikro (in obratno), vesolje vpliva na nas.

Da se na nebu zgodijo mrki, ki so vidni z Zemlje, se morata Sonce ali Luna družiti z eno od dveh astronomskih točk, ki stojita druga nasproti druge.
Vedska astrologija ju imenuje Rahu in Ketu.
Ko se zgodi Lunin mrk, je Luna polna.
Ko se zgodi Sončev, je na nebu mlaj.

Lunin in Sončev mrk v svoji simboliki oznanjata sence, ki se porajajo v nas.
Vsak od nas ima v sebi oba principa, Sončevega in Luninega.
Princip Sonca je povezan z našo zunanjo manifestacijo, našim egom, jazom, telesom...
Lunin princip upravlja z našim notranjim svetom, čustvenimi doživljanji, občutki, spomini...
Ko na nebu z gledišča Zemlje nanju pade senca, je to znak za prebujanje senčnih podob v nas.

Mrki delujejo nekako tako, kot bi nekdo najprej ugasnil luč in jo nato ponovno prižgal. 
Podobno je nekakšni ponastavitvi.
Staro se ugasne in zažene se novo.
Vmes, ko se na nebu zgodi trenutek teme, se sence lahko zbudijo in ko se luč ponovno prižge, so za nas osvetljene z namenom, da jih opazimo.

Ko se dogaja Lunin mrk, privrejo na dan sence iz naše notranjosti.
Lahko se prebudijo spomini, strahovi, čustva, občutki...
Vse kliče po naši pozornosti.
Da predelamo nepredelano.
Opustimo, kar bremeni.
In povabimo v naše notranje zavedanje novo, ko se bo luč spet prižgala.

Ko je zasenčeno Sonce, je smiselno posvetiti čas in pozornost svojemu zunanjemu izrazu.
Kakšen odnos imam do sebe?
Lepo ravnam s svojim telesom?
Sem osebnost, ki jo želim predstavljati svetu?
Ali se je mogoče moj namišljeni jaz s pomočjo ega preveč razrasel in postal neobvladljiv meni in okolici?

Različni smo si, a mrki vplivajo na vse nas.
Na ene bolj, na druge manj.
Bolj na tiste, ki so rojeni v času mrka na nebu.
In bolj tudi na tiste, ki imajo v svoji podzavesti več nepredelane prtljage.
Taki bodo v času mrkov bolj razdražljivi, notranje nemirni, čustveno nestabilni, lahko se pojavljajo izzivi tudi v fizični zaznavi telesa (predvsem ob Sončevih mrkih).
Bolj milostni pa so mrki do ljudi, ki jih je življenje že pripeljalo na pot samozavedanja.
Taki ljudje v času mrkov začutijo v sebi željo in potrebo po več samote, da v njej ponotranjijo svoja občutenja in doživljanja, jih ozavestijo, dojamejo njihova sporočila.

Ne glede na to, kje smo na svoji poti iskanj, mrki terjajo od nas, da si vzamemo čas zase.
In za trenutke samote.
In v njej v globine raziščemo sebe.

Luč se ugasne z namenom.
Sence v temi so naši opomniki, da se poslovimo od podob, prepričanj, nesmislov, konstruktov, ki nam ne služijo več.
Saj nam njihova nepredelanost povzroča notranja neravnovesja, ki se lahko na zunanjem nivoju nekoč pojavljajo v obliki bolezenskih stanj.

Opustitev starega in nova luč bolj smiselnim verzijam sebe je sporočilo mrkov, ki ga je modro vzeti v obzir, ko si rišemo izpolnjujočo izkušnjo življenja.