Na pot samospoznavanja moramo stopiti. Če sami stopimo nanjo, nam naše izbire pot olajšajo. Če čakamo, da za nas izbira življenje, so koraki veliko manj predvidljivi...

Življenje je sprememba.
In v svoji spremenljivosti z vsakim trenutkom predeluje nas in svet, ki se ga zavedamo.

Spremembe nam niso ljube.
Od nas terjajo veliko napora in mnogokrat sestop iz cone udobja.
A so nujne, saj omogočajo, da se prepoznamo v svoji resnični naravi.

Ljudje smo navezani na svet, ki si ga zgradimo.
Navezani smo na materialno, na etikete, ki jih nalepimo nase, na odnose, ki jih ustvarjamo, na prepričanja, na lastno podobo, na svoje telo...
Navezani smo na vse.

In zato je opuščanje navezanosti za nas ena najtežjih življenjskih nalog.
A je hkrati ena najpomembnejših na poti do spoznanja, kdo smo v resnici, in zakaj smo tukaj.

Nenavezanost odlepi vse, kar smo nalepili nase.
In ostane zgolj tisto, kar je resnično.
Ostane zavedanje obstoja, vse ostalo mine.

Poti nenavezanosti se pridružuje tudi delovanje v najvišje dobro.
Tako so delovali vsi veliki modreci in mojstri.
Njihova pot se imenuje pot Dharme in je v skladu z univerzalno resnico.
Vedno je enaka, ne glede na veroizpoved, prepričanja, pogojenosti...
Ne povzroča kvarnih posledic za bitja in svet, v katerem obstajajo.

A človek v tem prostoru in času ni preveč naklonjen takim razmišljanjem.
Skrbi predvsem zase in za svoj svet in ko mu je udobno, ne bi ničesar spreminjal.

Zakaj bi raziskoval, bral, se učil, se poglabljal vase in v globine življenja, deloval v skupno dobro, opuščal navezanosti, če mu ni treba...?
Hm, le zakaj?

Ker življenje ne čaka...
Pride trenutek, ko se odloči namesto nas, saj se sami ne znamo, ne zmoremo, nočemo...
In nam postreže s spremembami, ki nas vodijo bližje k Sebi.

A ko izbira življenje, izbira radikalno.
Ponavadi vzame tisto, kar imamo najraje in kar ustvarja v nas najgloblje navezanosti.

Zakaj? 
Da dojamemo, da nam nič zunanjega ne pripada.

In če ne gre zlepa...

Življenjske drame dosežejo svoj namen. 
Tragedija, ki se zgodi posamezniku, lahko zbudi vsaj njega.
Drama, ki se zgodi družbi, pa nosi potencial, da prebudi ves svet.

A igrati šah z življenjem ni smiselno početje.
Nikoli ne dobimo igre, če igramo proti njemu.
Zato je veliko bolj modro, da sami stopimo na pot, ki nam jo vztrajno ponuja, in se prebudimo.

Na tej poti spoznamo, da je vsa površina minljiva.
In to spoznanje nas osvobodi vsega, kar nas veže nase.

Spoznamo tudi, da vse, kar delamo celoti, delamo sebi.
Ker smo del nje.
In tako je delovanje v skupno dobro edina modra odločitev.
In čeprav ne moremo spremeniti vseh okoliščin, saj niso vse odvisne samo od nas, nas to ne opravičuje, da ne delujemo.
V danem trenutku lahko vsak od nas stori najbolje, kar v danih razmerah lahko.

In dojamemo, da se v svoji notranjosti lahko povežemo s Tišino in potopimo v njen neskončni vrelec modrosti.
Takrat pot Dharme postane za nas edina naravna in edina možna pot.
In ko enkrat začnemo stopati po njej, se lahko brez skrbi prepustimo toku življenja.
In izpustimo krmilo, ki ga v resnici nikoli nismo držali v svojih rokah, čeprav so bile naše pogojenosti prepričane, da z njim upravljamo svoje življenje.

Lahko se popolnoma sprostimo, zaupamo, predamo.
Izbire življenja postanejo tudi naše izbire.
Takrat smo svobodni.