Spontanost je pot v svobodo...

Ljudje smo obsedeni z nadzorom.
Prepričani smo, da moramo strukturirati vse v svojem življenju.
Želimo nadzirati svoj čas, svoje telo, ljudi okrog sebe, okoliščine, ki se nam dogajajo, svoja razmišljanja, delovanja... vse.

Pa je nadzor nad vsem res možen?
In predvsem, ali je res potreben?

Mogoče razmišljamo, da je...
In da nam nadzor s svojimi strukturami nudi celo neko navidezno varnost...
In občutek varnosti nas mogoče osrečuje...?


A če se ozremo v naravo...

Narava ne nadzoruje.
Narava je spontana.
V njej vlada sinhronost.
Kamorkoli se ozremo, se vse dogaja lahkotno, brez vsakršnega napora.
Vse teče.
In vse je povezano z vsem.

Zdi se, kot da obstaja v dogajanju nek nevidni kompas, ki daje impulze celoti.
Vse ribe v jati se skupaj in istočasno odločijo za spremembo smeri.
Prav tako vse ptice, ki letijo skupaj.
In vse druge živali v svojih čredah hkrati in sinhrono spreminjajo svoje gibanje.

Človek je edina vrsta, ki ne deluje v smeri celote.
In zdi se, da tega notranjega kompasa nima.

Pa je to res?

Je sploh mogoče, da ga človek ne bi imel, če ga vsa narava ima?

Ali pa ga morda vendarle imamo tudi ljudje, a ga ne znamo (več) uporabljati?

Človek je del narave.
Je del celote.
In ta celota govori vsem svojim gradnikom.
Z nevidno roko usmerja spontanost življenja, ki igrivo in lahkotno teče v vsej svoji barvitosti.
In del te pisane lahkotnosti je tudi človeška vrsta.

Ki pa je žal že davno pozabila, da je njen del...


S svojim hrupnim načinom življenja je sodobni človek preglasil vse, kar ga je povezovalo s celoto.
Ne sliši je več.
Ne razume več njenih sporočil.
Ne zna se več spontano prepustiti toku življenja.

Pohlep in želja po nadzoru nad svetom je prestrigla nevidno nit, ki je človeka ohranjala v stiku s stvarstvom.

Kaj storiti, da bi se vez s celoto ponovno vzpostavila?
Da bi bil njen glas spet slišen?

Najprej si moramo v sebi iskreno odgovoriti na vprašanje, če si to sploh in resnično želimo.
Če je odgovor pritrdilen, se bo treba spomniti, kako ta povezanost deluje in jo ponovno vzpostaviti.
Prebujena želja po ponovni povezavi z njo zadošča za prve korake v tej smeri.

Če želimo slišati njena sporočila, moramo utihniti najprej mi sami.
Tišina v sebi mogoče razkrije, da vez še vedno obstaja?...
In da ni bila nikoli prekinjena...

Ko dovolimo Tišini, da spregovori, dovolimo Celoti, da prevzame krmilo, ki tako ali tako ni bilo nikoli naše, čeprav si to ves čas umišljamo.
In ko se nekoč prepustimo toku narave, ugotovimo, da je življenje mnogo bolj igrivo, lahkotno, spontano, predvsem pa veliko bolj svobodno, kot smo si to kdajkoli lahko predstavljali.

Poslušanje Celote je pot nazaj v izgubljeni raj.
Je pot v harmonijo.
Je pot sreče.
In je pot svobode.

In ta pot se začne z malimi koraki...

S tišino.
Z naravo.
Z čutenjem.
S poslušanjem.
Z opazovanjem.
S čudenjem.
Z otroško igrivostjo.
Z intuicijo.
S spontanostjo.
In z delovanjem v smeri celote...

Vsi ti na videz mali koraki lahko ohranijo naravo in obstoj človeške vrste v njej...