Travma ni kazen, je zgolj povabilo v drugačen način zavedanja sebe in življenja.

V ta čas in prostor se ne rodimo v pogojih, ki bi jih lahko imenovali popolni.
Občutek topline doma, ki bi ga moralo ponujati že zavetje mamine notranjosti, preden prvič vdihnemo zrak na tem svetu, nam pogosto ni dostopen.
In zaznava nesprejetosti in neljubljenosti nas potem spremlja v življenju in nam kot senca sledi na vseh naših poteh,
Boj s senco tako postane naša življenjska naloga, ki je lahko vse prej kot lahka.

V življenju se v želji po sprejetosti razdajamo vsemu in vsem in lepimo z vsemi mogočimi etiketami, nazivi, maskami, da bi z njimi prikrili nesigurnost vase in zapolnili notranjo praznino, ki jo čutimo v sebi.
Vzpostavi se lažen in močan ego, ki je zgolj obramba pred ranljivo in krhko notranjostjo.

A sence prej ali slej privrejo na dan. 
Okostnjakom svoje preteklosti ne bomo nikoli ušli, ne glede na to, kako zelo si prizadevamo, da bi jih skrili pred sabo in svetom.
Nekoč se moramo pogledati v svoje ogledalo in odložiti vse maske, ki smo jih v življenju nalepili nase.
In če tega ne storimo sami, nas življenje v to povabi na svoj način.
A ko izbere življenje, je lahko za nas veliko bolj travmatično in boleče, kot če sami stopimo na pot odstranjevanja senc v notranjosti in ustvarjanja občutka doma v sebi.

Način, ki ga življenje za nas izbere, je največkrat travmatična izkušnja, katere namen ni kaznovanje, ampak zgolj mehčanje in rušenje namišljenih zidov, ki jih gradimo v sebi in okrog sebe.

Če ne gre zlepa, gre pač manj zlepa...
Življenje za nas izbere travmo...
Da zaboli, prizadene, postavi na realna tla, strezni, zbudi in dvigne naše zavedanje do te mere, da smo pripravljeni pogledati in stopiti izven okvirjev svoje dotedanje zaznave sveta.

In ko je težka preizkušnja za nami, je slika v nas in o nas lahko drugačna. 
Travma nas na svoj način povabi, da stopimo na pot samospoznavanja.
Pokaže nam, da nam ne preostane drugega, kot da dojamemo, da je ključ v sprejemanju sebe.
Da nas lahko ozdravi le ljubezen do sebe.
In da dom, po katerem tako zelo hrepenimo v svoji notranjosti, tam že ves čas obstaja, le dopustiti si moramo, da ga začutimo.

Okrevanje je lahko dolgo in naporno, a se vsak trud poplača.
Ko se v nas naselita ljubezen in notranji mir, takrat razumemo, da ne potrebujemo ničesar zunanjega, da bi bili srečni.
Takrat smo pripravljeni spustiti maske, saj razumemo, kdo smo.
Takrat smo varni, ljubljeni in sprejeti, saj vse to čutimo v svoji notranjosti.
Takrat razumemo, da ljubeč dom že ves čas nosimo v sebi.

In takrat se začne pot svobode, na kateri travmatične izkušnje niso več potrebne, saj razumemo bistvo življenja.

Zato jih življenje za nas ne izbira več.