Ljudje nosimo maske... pred sabo in pred svetom...

Tako močno smo vživeti v vloge, ki jih igramo, da pri tem pozabljamo, kdo smo v resnici, in kako izgleda naš pravi obraz.

V prizadevanjih, da bi ustrezali merilom zunanjega sveta, skrijemo pod svoje maske in v svoje sence vse tisto, kar nas skrbi, straši, povzroča sram, bolečino...

A tudi če se obračamo stan od njih, nas sence vedno spremljamo. 

In življenje nas prej ali slej opomni nanje.

Pred sabo ne moremo nikamor pobegniti.

Osvetlitev senčnih strani sebe je ključ do svoje resnične podobe in izkušnje svobodnejšega bivanja.

Zato je maske potrebno nekoč sneti.

Lahko gremo sami po poti samospoznavanja in odvržemo svoje maske, ker jih v nekem trenutku zaradi želje po pristnejšem izkustvu življenju ne potrebujemo več.

Lahko pa čakamo, da nas življenje spodbudi, da to storimo.

Če gremo sami, si s tem izberemo lažjo pot.