Jih prepoznam?...

"O, to pa že ne," takoj oporeka moj um...
Vse polno je okoliščin, ki mi niso všeč, ki me bolijo, prizadenejo...
Darila??
In veliko je ljudi, ki so me ranili, zapustili, izdali...
Angeli??

Mogoče sem se za trenutek sposobna ograditi od navala čustev (prijetnih ali neprijetnih), ki me preplavi vsakič, ko pomislim na določeno okoliščino ali človeka...
Če sem iskrena, me vse okoliščine in vsi ljudje v življenju nekaj učijo.

O sebi.

Vse, kar me prizadene ali osreči...
in vsi ljudje, ki barvajo moj vsakdan...
vse me vodi bližje k Sebi.

Še več, ljudje in okoliščine, ki me najbolj ranijo, me o meni naučijo največ.
Skozi solze se vidi daleč...
Dlje kot skozi daljnogled.
Vse me brusi.
Da se v vsem dogajanju in v vseh odnosih prepoznavam in se opredeljujem, kdo sem...
in kdo nisem...

Ali angeli ranijo?
Ali darila prizadenejo?

Ljudje in okoliščine učijo.
Brez njih moja prepoznava ni možna.
Preko svojih lekcij opravljajo svoje angelsko poslanstvo in spoznanja, ki se ob tem rojevajo, so dar...

In nekoč si v svoji iskrenosti verjetno tudi priznam, da je svet moje ogledalo.
Če mi v njem okoliščine in ljudje niso všeč, je smiselno spremeniti podobo, ki se v ogledalu sveta redno ogleduje - sebe.

Svet, ki me obdaja, mi ves čas služi kot opomnik, kaj v svoji podobi si želim obdržati in česa ne.

Se imam rada?
Se spoštujem?
Se sprejemam?
Če ne,... kako lahko pričakujem, da me bo ljubil, sprejemal in spoštoval moj svet?
Česar ne premorem v sebi, mu ne morem dati...

Moja refleksija je.
Ne morem ga spremeniti, ne da bi spremenila sebe.

In sebe lahko vedno spremenim.
V tistem trenutku, ko se za to resnično odločim.
In z mano se začne spreminjati moj svet.
In z njim okoliščine, ki ga barvajo.
In ljudje, ki ga obiskujejo.

A obstaja past, v katero se v želji po spreminjanju sebe vedno znova lahko ujamem.
Pogojena sem.
S svojo podzavestjo in njenimi vzorci.
In zato spreminjanje sebe ni vedno lahka naloga, saj moram v sebi preseči vse, kar tli pod površjem vidnega.
Močni prijemi podzavesti me lahko vedno znova treščijo ob tla in poteptajo moje dobre namere po spremembah, ki bi jih želela zaživeti v sebi.
 
Torej, kako iti spremembam v sebi naproti in pomiriti vse viharje, ki se ves čas zbujajo v nezavednem delu mene?

Potrebna je vztrajnost.
Pot k sebi ni čudežna tabletka, ki bi povzročila takojšnje učinke.
Niti ni tek na kratke proge.
To je doživljenjsko potovanje, ki od mene terja odgovornost, vztrajnost, modrost, rutino, raziskovanja, znanje...

Vzorce, ki me grabijo v notranjosti, presežem z meditacijo.
Tišina, v katero se redno potapljam je edini način, kako zaplavati pod pogojenost.

Zakaj?

Ker je Tišina v meni tisto, kar sem, ko se vse, kar je pogojenega moj "jaz" nalepil nase, raztopi.
Najbolj sem, ko me ni (R.H.).
In v Tišini notranjosti "me" ni.

Zato se le v njej lahko doživim v svoji resnični podobi.

Nepogojena, svobodna...

In ko redno spoznavam svojo Veličino, se zbujam vanjo tudi v svetu, v katerem nosim podobo "jaza".

In počasi začenjam vse dojemati na globljih ravneh, vse spreminjati, vse sprejemati, vse ljubiti, 
In razumeti, da so vsi angeli in vse darila,...
ki mi dajejo največje darilo, ki ga v življenju lahko prejmem - vrnitev k Sebi...