"Le iz srca se lahko dotakneš neba."
(Rumi)

Velikokrat svojega sveta nismo sposobni uzreti z razdalje.
Tičimo v svojih dramah, z nosom v sliki, in se smilimo samim sebi.
Igramo vlogo žrtve.
Zdi se celo, da smo "navezani" nanjo...
Da se na nek način "hranimo" s svojimi dramami.
Mogoče se nekje v podzavesti celo "bojimo", da bi bilo življenje brez njih dolgočasno, prazno...?
Vloga žrtve nam daje možnost, da neprestano iščemo zunanje krivce za navidezno ujetost v situacijah, ki se nam dogajajo.

A krivci in krivice so namišljeni.
In brezizhodnost je naš konstrukt.
Sami s svoji ravnanji in odločitvami povzročamo, da se nam določene okoliščine dogajajo.
Podzavestni vzorci in pogojenosti pa poskrbijo, da se neprestano ponavljajo.
Le njihove preobleke se menjajo...

Koliko časa?
Dokler jih v polnosti ne predelamo.

Nekaj je dobro razumeti...
Kljub vsem vzorcem, ranam, bolečinam, ki so se nekoč davno vtisnile v našo podzavest...
Kljub vsem preživetim travmam...
Kljub dramam, ki spremljajo naš vsakdan...

Nismo žrtve.
Vloga žrtve je stvar izbire.

Čeprav je to težko dojeti, ko nas naša ogledala preteklosti vsakič znova potegnejo v brezna obupa.
In še težje je, če so drame, ki se nam dogajajo, povezane z ljudmi, ki so nam dragi, in okoliščinami, ki so nam ljube...

A tako deluje življenje.

Sami pred sabo ne moremo nikamor pobegniti.
Okostnjaki preteklosti so naša ogledala v sedanjosti.
Prej ali slej se privalijo iz zaprašenih kotov omar, čeprav se nam je morda zdelo, da smo jih dobro skrili pred svetom in samim seboj.
In ko se v novi preobleki ponovno naselijo v naši zaznavi, spet boli...
Skeli spoznanje, da "predelano" še ni predelano.
Da rane še niso zaceljene...
Da mogoče v svojih razumevanjih sveta še nismo prišli daleč...?
Saj smo ponovno padli na izpitu, za katerega smo bili prepričani, da smo ga že davno opravili...

In v takih okoliščinah je težko nositi krila in biti močan v sebi in opora svojemu svetu, saj se v notranjosti rušimo pod težo grenkih spoznanj, ki jih rojeva bolečina.


A rešitev je bližje, kot se zdi...

"Zdravilo za bolečino se nahaja v bolečini." (Rumi)

Nobena solza ne spolzi zaman po licu.
Vse nas umivajo, očiščujejo.
In vse nas utrjujejo.
Življenje brusi.
Diamant potrebuje veliko obdelave, da lahko zažari v vsej svoji lepoti.

Vse drame so zgolj naši opomniki, da neozdravljeno, potlačeno, skrito kliče po naši pozornosti.
In ko pozdravimo, razkrijemo, si priznamo... odide.
In preobleke se ne pojavljajo več.


Nekoč, ko dosežemo dno...
In ko se solze posušijo...
Si je modro najprej priznati, da je naš svet naša odgovornost.
Mi sami smo ga ranili...
Morda smo to storili nehote...
In morda nekoč davno in v nekih drugih časih, kamor naš spomin niti ne seže več... 
A samo mi sami ga lahko ozdravimo.

Kako?

Življenje nas ves čas vabi na eno samo pot.
Vase.

Vabi nas, da zapremo oči.
In ugasnemo svoja čutila za zunanji svet.
In odpremo svoje srce.

V predelu srca se nahaja naše četrto energetsko središče.
Srčna čakra (Anahata) predstavlja most med zgornjimi in spodnjimi tremi in povezuje zavedno z nezavednim.
Povezuje večno z minljivim.
Nerazumevanje z dojemanjem.
Tišina v sebi odpre ta most.
In skozenj vstopimo v nove dimenzije Sebe.

V njih razumemo Kdo smo.
V njih se zdravijo vse pogojenosti.
V njih se celijo vse rane.
V njih smo Doma.
In razumemo, da Doma nismo nikoli zapustili.

Dojamemo, da naše notranje Veličine zunanje drame ne morejo skaliti.
Tako kot ptice ne skalijo gladine jezera, ko ga preletijo.
In drame postanejo brezpredmetne.
Bolečine izzvenijo.
Vloga žrtve ne obstaja več.

Spoznanje rodi razumevanje, da je svet lahko radostna izkušnja Bivanja.
In vse, kar potrebujemo zanjo, že ves čas nosimo v Sebi.